O rokodelskih dejavnostih

Lončarstvo

Lončarstvo je dejavnost za izdelovanje različnih izdelkov iz gline, ročno ali na lončarskem vretenu (po SEL 2004: 295).
»Posušene izdelke žgejo v pečeh in po potrebi tudi loščijo« (po SEL 2004: 295).
Slovenija ima zelo pestro in raznoliko lončarsko dediščino, saj je lončarstvo ena najstarejših obrti na Slovenskem in se je razvijalo v različni lončarskih središčih (Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko in Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje (po SEL 2004: 296)). To dokazujejo arheološke izkopanine iz prazgodovinskega časa, upodobitve na srednjeveških freskah in podatki v arhivskem gradivu.
»Ob koncu 18. stoletja so se razmere močno spremenile in mestni lončarji so se začeli preusmerjati predvsem v pečarstvo« (Bogataj 1989: 22).
»Na podeželju je lončarstvo ostalo pomembna dopolnilna - ali celo samostojna - domača obrtna panoga. Ta dejavnost je bila skoraj po pravilu vezana predvsem na tiste sloje, ki so imeli manjšo zemljiško posest; ta jim ni mogla ustvariti dovolj sredstev za preživetje« (Bogataj 1989: 22).
»Obrtni zakon leta 1859 je lončarjem dovoljeval svobodno prodajo izdelkov na tržne dni, na sejmih ali da so jih nosili in vozili naprodaj po bližnji in daljni okolici. V osemdesetih, devetdesetih letih preteklega stoletja (mišljeno na 19. stoletje) so nastopile nove spremembe. Val, ki je pred sto leti zajel mesta in trge, je sedaj prišel z železno in emajlirano posodo tudi na podeželje. Povrhu se je začela spreminjati tudi kuhinjska tehnologija: kuhanje na odprtih ognjiščih in v pečeh so zamenjali »sodobni« štedilniki. Tržišče se je močno skrčilo, prvič v zgodovinskem razvoju je začelo upadati tudi število lončarjev« (Bogataj 1989: 22).
»Lončarsko delo je sestavljeno iz treh glavnih opravil: pridobivanje (kopanje) gline, oblikovanja izdelkov na kolovratu ali lončarskem vretenu in žganja v peči. Med pomembna opravila sodijo tudi priprava loščev ali glazur, sušenje izdelkov in prodaja. Danes uporabljajo vsi lončarji stroje za gnetenje in čiščenje gline. Prvotno (pred vojno) so jo morali po kopanju temeljito pregnesti z rokami in nogami ter nato še ročno prečistiti vsega kamenja in drugih primesi, ki bi lahko povzročile pokanje posode v peči. Tudi barvo za lošče so mleli v ročnih mlinih (žrmljah), danes pa seveda to kupujejo že kot gotov industrijski izdelek« (Bogataj 1989: 25).
»Izdelki slovenskih lončarjev so se po svoji obliki, načinu krašenja in tudi po funkciji razlikovali po posameznih lončarskih področjih. Poleg tega so se lončarji s svojimi izdelki vedno prilagajali tržišču, torej željam kupcev« (Bogataj 1989: 31).

Pletarstvo

»Izdelovanje predmetov iz slame, koruznega ličja, leskovih in kostanjevih viter, neobeljenih ali obeljenih vrbovih šib in drugih gradiv (smrekovo šibje, srobot, beka, kostanjeve in gabrove palice) s prepletanjem, zvijanjem in zatikanjem. Pletarstvo se je razvijalo kot izrazita domača dejavnost za potrebe posamičnih gospodarstev in za prodajo v domačem okolju. Ponekod se je za potrebe tržišča razvilo v obrt. Pletarsko znanje se je širilo iz roda v rod, od 19. stoletja tudi s pletarskimi tečaji in šolami« (SEL 2004: 426).
Tako kot lončarstvo tudi pletarstvo sodi med starejše domače obrti, saj so prve omembe že v antičnih virih ter kasneje na upodobitvah srednjeveških fresk.
»Za razvoj kakovostnih pletarskih delavnic je bila namreč velikega pomena organizacija strokovnega pouka, s katerim je stara Avstrija poskušala dvigniti kakovost slovenskega pletarstva. Izdelovanje tehnično in oblikovno dovršenih pletarskih izdelkov so uvedli namreč šele s strokovnimi tečaji, ki so jih začeli organizirati v preteklem stoletju (mišljeno na 19. stoletje) v raznih krajih Slovenije« (Bogataj 1989: 51).
»Pomena strokovnega izobraževanja so se zavedali predvsem vsi, ki so videli, da naše domače pletarstvo ne more napredovati na temelju tradicije« (Bogataj 1989: 57).
»Izdelki pletarskih delavnic so bili namenjeni tržišču, zlasti tudi zahtevnejšemu, kot so mesta. Seveda so delavnice krile tudi potrebe podeželja, toda kmetje so si največkrat pletli košare za krompir, koše, pletene lestvene nastavke za vozove in gnojne koše kar sami« (Bogataj 1989: 57).

Pekarstvo

»Obrtna in industrijska peka kruha in peciva. Posebni obliki sta peka kruha na domu za prodajo in prestarstvo. Pekarstvo je bilo obrt v srednjeveških mestih, najstarejše pričevanje na Slovenskem je zapis o pekih v Piranu 1284, najstarejše prodajalne in stojnice s kruhom v Ljubljani so omenjene leta 1300. Od 16. stoletja so mestne peke (npr. v Ljubljani) redno nadzirali, pekovski poklic je poleg mlinarstva veljal za najbolj goljufivega. Peki so kruh pošiljali po železnici v oddaljene kraje (npr. iz Ljubljane v Rimske Toplice) že v 19. stoletju. Po 2. svetovni vojni je zasebno pekarstvo skoraj zamrlo, od 80. let 20. stoletja oživlja« (SEL 2004: 409).
»Peka kruha je bila pomembna panoga domače obrti v vaseh slovenske Istre. S to peko so zadovoljevali potrebe obalnih mest, ki vse do začetka 20. stoletja, razen nekaj izjem, niso imela svojih pekarn. Zato so istrske žene pekle domač kruh in ga nosile naprodaj v mesta. Prodajalke kruha so imenovali krušarice, ponekod tudi jajčarice, saj so poleg kruha prodajale na mestnih tržnicah tudi jajca in perutnino« (Bogataj 1989: 190).

Sodarstvo

»Samostojno ali dopolnilno (domače) obrtno izdelovanje lesenih sodov, kadi, čebrov, pinij, pladnjev, brent, korcev za vodo in lesene embalažne posode. Najznačilnejše sodarsko območje je bil Črni Vrh nad Idrijo, poleg tega Vojsko, Hotedrščica, Godovič. Drugo veliko središče je bilo v Selški dolini, tretje v Tacnu pri Ljubljani. Sodarstvo je bilo na ribniškem območju zvrst suhorobarstva. Na Uncu (Notranjska) so se specializirali za izdelovanje obročev za sode in obročev za zapiranje transportnih zabojev« (SEL 2004: 560).

Piparstvo, izdelovanje klopotcev

»Redna lesarska obrt in oblike določenega samouškega mizarstva. Kot poklicna obrt se je razvilo v poznem srednjem veku iz domače mizarske dejavnosti. Mizarstvo je pohištveno (pohištvo in druga oprema prostorov), stavbno (predvsem okna in vrata) in modelno. Posebna zvrst poklicnega mizarstva je t.i. umetno (umetnostno) obrtno mizarstvo (izdelki po naročilu in po posebnih oblikovalskih zasnovah). V 1. polovici 19. stoletja so se mizarji začeli združevati v zadrugah, nastala so nekatera pomembna mizarska središča (npr. Šentvid nad Ljubljano, Tacen, Solkan)« (SEL 2004: 328).

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Opis lončarstva