Ekipa Always Cvičk na nogometnem turnirju
Ja, prav ste prebrali. Ekipa Always Cvičk se je včeraj odpravila na nogometni turnir študentskih klubov iz Dolenjske, ki je potekal v Senovem. Čisto resno. Hoteli smo pokazati, da je tudi nam pomembna rekreacija in da ne obiskujemo samo koncertnih prireditev. Zato sem poklical Zvonka in mu predlagal, da zberemo ekipo in gremo pokazat ostalim klubom kako se igra nogomet. Spomnila sva se na nogometnega virtuoza Klemna in ga povabila, da sestavi nogometno ekipo Cvičk All Stars. Tako se je zbrala ekipa, ki je slovela po svojih nogometnih spretnostih in dobrem taktičnem in tehničnem igranju. Ekipo so sestavljali: Čampi, Pajer, Siki, Suki, Francl, Krsta in Klemzi.
Tako smo se včeraj ob zgodnji jutranji uri (7.30) zbrali v Novem mestu. Ker ima vsaka ekipa superzvezdnika, ki ponavadi zamudi ali zaspi na zbor, tudi pri nas ni šlo drugače. Zato smo morali čakati Čampija, ki se je prejšnji večer nalizal Cockte in seveda zaspal. Šele ko smo zbudili vse v njegovi hiši se nam je (še zmeraj z zaspanci v očeh) pridružil in skupaj smo se odpeljali v Senovo.
Prepričani v gladko zmago na turnirju in napredovanju v finale, smo tako sproščeno čakali na žreb skupin.
Žreb nam je prinesel domnevno najlažjo skupino saj smo igrali z Društvom brežiških študentov in Klubom študentov občine Trebnje (z njimi nas veže dolgoletno rivalstvo – naša ekipa z njimi še ni izgubila niti tekme). Po žrebu smo se odpravili v slačilnico, kjer smo se psiho-fizično pripravili na tekmo.
Prvi sodnikov žvižg in tekma se je začela. Ne vem ali je bila kriva podlaga, ali to da je bilo igrišče preveliko, saj se je že po prvi minuti izkazalo, da naša taktična in tehnična igra ne pride do izraza. To se je pokazalo po dveh zadetkih v naši mreži po komaj treh minutah. In šlo je samo še navzdol. Noge so postajale težke, pljuča niso dobivala več zraka, čelo pa je zalil vroč pot. V drugem polčasu smo sicer zbrali vrste in dobili samo še en gol, tako da smo izgubili samo 0:3. Trebanci, to ste si zaslužili, dolžan sem vam stavo.
Drugo tekmo smo igrali s kolegi iz Brežic. Morali bi jih zmagati z 5:0 če bi hoteli napredovati v finale, vendar se je tudi tu kmalu pokazalo, da iz te moke ne bo kruha, saj smo izgubili z 0:2. Vendar se s tem nismo obremenjevali, saj smo sami vedeli da smo bili boljši, manjkala nam je samo športna sreča. Tako smo si privoščili porcijo golaža in kozarec špricerja ter se odpravili domov. No ja, kmalu smo se morali obrniti, ker smo pozabili zvezdnika Čampija, ki je bil na pomembnem pogovoru po telefonu in ni opazil našega odhoda. Mi pa ga tudi nismo pogrešili. Oprosti Čampi, bomo drugič bolj mislili nate.
Nauk te zgodbe je: raje se drži cvička, saj te po športu ne boli samo glava ampak tudi vsaka mišica v telesu. Sploh nisem vedel, da imam mišice v trebuhu …
